451
Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka.
V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka...
551
Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.
827
V konkretnem primeru je svetovanje v zvezi z davčnimi obveznostmi spadalo v okvir dejavnosti nepremičninskega posrednika.
576
Razlaga besedila 28. člena ZD, za katero se zavzema tožnica, torej da bi bila dedinja ali obdarjenka (toženka) prvotnega obdarjenca, ki je umrl pred zapustnico, zavezanka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter tudi 1. členu prvega protokola k EKČP.
Ustanova nujnega deleža sama po sebi posega v svobodo testiranja (ki je neločljiv del zapustnikove lastninske pravice). Poseg naj bi bil dopusten zaradi načela dedovanja v družini, kot izpeljavi načela socialne vezanosti lastnine (67. člen Ustave).
Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža je ta poseg še hujši. Posega namreč tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta tudi določbi četrtega in petega odstavka 28....
331
V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov...
481
Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe.
458
Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.
436
Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ.
Pravilna je odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji.
542
V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, naperjeno proti gospodarski družbi; okoliščina, da gre za majhno družinsko podjetje in da je tožnik njegov direktor, slednjega ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njegova škoda je sekundarna: je posledica odstranitve lokala, ki je bilo v lasti „njegove“ gospodarske družbe, ki je v tem lokalu ustvarjala prihodke. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno teže invalidnosti bližnjega.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu...
509
Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti (ter mu je Vrhovno sodišče tudi priznalo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo).
Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ima hipotekarni dolžnik, ki ni osebni dolžnik, vse ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev. Ker izvršbe ni bilo mogoče opraviti v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe do sklenitve Sporazuma o delitvi premoženja in ker je z njegovo sklenitvijo pravico do ugovorov in drugih pravnih sredstev in dejanj pridobila še druga toženka, predvidevanje, da bo to neugodno vplivalo (vsaj) na...