38
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v upravnem postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
Upravno sodišče je s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožničine nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim...
35
V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
1072
Za davčno neupoštevnost odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004 in obdavčitev izvršitve opcij v letu 2006 je treba ugotoviti bodisi, da je
bil prenos opcijskih upravičenj na to družbo v letu 2004 navidezen, ali pa, da so opcijski upravičenci z načinom odsvojitve opcijskih upravičenj navedeni družbi v letu 2004 zlorabili predpise, ki omogočajo
prenos opcijskih upravičenj ter svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, z namenom davčnega izogibanja, zaradi česar se tak prenos opcijskih upravičenj na davčnopravnem področju ne upošteva.
Če se ugotovi, da je bila družba brez gospodarske resničnosti, katere izključni cilj je bil izognitev slovenski davčni zakonodaji, in da ustanovitev te družbe ni zasledovala cilja resničnega opravljanja gospodarske dejavnosti v daljšem časovnem obdobju, temveč je bila ustanovljena zgolj z namenom prenosa delniških opcij na...
454
.Vprašanje, ki je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, ne more biti pomembno pravno vprašanje.
Ker se je Vrhovno sodišče do vprašanja, ali se lahko v odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, zoper katero revidentka ni vložila pritožbe, zaradi po pravnomočnosti te odločbe izdane odločbe Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost materialnega davčnega zakona, poseže z izrednim pravnim sredstvom odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, že opredelilo, revizija z enakim pravnim vprašanjem ni dovoljena.
397
Sporno pravno razmerje je v reviziji mogoče urediti tudi z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet konkretnega upravnega spora. Vrhovno sodišče je v takih primerih že izdalo ureditvene začasne odredbe. Stanje je začasno uredilo tako, da je zadržalo izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta.
Revidentka verjetnosti nastanka težko popravljive škode v konkretnem primeru ni izkazala.
359
Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe.
Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2.
Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja...
397
Prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) ne zavezuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem davčnem postopku. Takšno stališče ni v nasprotju s sodno prakso SEU.
Dolžnost preverjanja delovanja spornih družb vzpostavijo objektivne okoliščine, v katerih potekajo transakcije in katerih edina razumna razlaga je, da so odraz nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa (npr. izvajalec storitve ponudi neobičajno ugodne pogoje transakcije). Te objektivne okoliščine utemeljujejo dolžnost davčnega zavezanca, da kot preudaren gospodarski subjekt preveri zanesljivost svojega pogodbenega partnerja. Če tega ne stori, pomeni, da je obstoječe indice, na podlagi katerih bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, iz malomarnosti spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugega subjekta. Sodišče prve stopnje mora zato v svoji obrazložitvi...
301
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred...
371
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je sodišče razumelo pod pojmom navideznega pravnega posla oziroma kakšno vsebino mu je dalo.
Sodišče prve stopnje pojma navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni uporabilo v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
460
Odločanje na podlagi pravnega standarda ("vedel oziroma bi moral vedeti") pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnega standarda nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
Kadar zastopani sklepa posle po zastopniku, samo dejstvo, da je posel sklenjen prek zastopnika, ne more vzpostaviti neizpodbojne domneve, da je zastopani že zaradi tega vedel...