533
Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.
105
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če niso le-ti bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
383
Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu.
Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti...
892
Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.Dokazi revidenta, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Revident namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna glede spornega dejstva, da je revident na podlagi stornacij prejel premoženjsko korist.Glede na dikcijo prvega odstavka 125. in petega odstavka 126. člena ZdavP-2 je zastaranje začelo teči, ko bi bilo treba davek od nenapovedanih dohodkov odmeriti.
370
Po ponovni presoji obravnavane zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja v (tej) izpodbijani sodbi, zakaj meni, da revidentka ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV, materialnopravno niso pravilni.
Pravico do odbitka DDV je mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj skladno s prakso SEU, davčni organ ne more zavrniti pravice do odbitka DDV le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 226, točki 6 in 7 Direktive, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ mora tedaj upoštevati dodatne podatke, ki jih je predložil davčni zavezanec, zato da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za pravico do odbitka DDV.
445
Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank v zadostni meri, da stranke lahko spoznajo, da se je sodišče z njihovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa enostavno prezrlo. Varstvo poštenega postopka iz 22. člena Ustave terja tudi, da sodišče odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo.
Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko...
796
Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.
407
Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.
511
Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
354
Odmera davka na darilo je bila zavrnjena, ker revident ni dokazal, da je darilo od matere in žene res prejel. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne, kar ni predmet revizijske presoje.
Vprašanje o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem petem odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.
Ker je revident že z obrazložitvijo napovedi za odmero davka od prejetega darila izpolnil svojo zakonsko dolžnost, z odločitvijo organa, da davka ne odmeri, ni bilo poseženo v revidentovo pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.