300
V zadevi je ugotovljeno, da je tožnik sicer izvajal storitve izobraževanja, ni pa izvajal javno veljavnega izobraževalnega programa, o čemer ni spora. Spora tudi ni o tem, da ni bil (in po navedenem tudi ni mogel biti) vpisan v razvid šol, ki opravljajo javno veljavne izobraževalne programe, kar je zakonski pogoj za začetek opravljanja dejavnosti izobraževanja. S tem pa ostaja neizkazano tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki jih morajo skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZOFVI izpolnjevati zasebne šole, ki izvajajo javno veljavne programe.
39
Ker sta tožnika uveljavlja, da predmetni objekt od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu, pisne izjave prič s tem v zvezi pa so neverodostojne, bi prvostopenjski organ predlagane dokaze z zaslišanjem prič kot nepotrebne smel zavrniti le, če bi ugotovil, da je tožnik navedena dejstva že uspel dokazati z drugimi dokazi. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je prvostopenjski organ ugotovil ravno nasprotno. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila dejanskih ugotovitev organa glede obstoja predmetnega objekta, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija - op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu.
Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave
15
Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP.
Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero...
336
Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.
417
Tožnik ni izkazal namena, da bo predmetne nepremičnine uporabljal za točno določeno, konkretizirano obdavčeno transakcijo. Tožnik bi namreč za priznanje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 moral imeti namen opravljanja točno določene obdavčene transakcije že v času nakupa predmetne nepremičnine, pri čemer bi tak namen moral tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih izkazoval z listinami, iz katerih bi moral jasno izhajati tožnikov namen. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 oz. 3. pogoja iz točke 13 te sodbe, mu že iz tega razloga ne gre pravica do odbitka DDV. V zadevi je izkazan tožnikov subjektivni element in da tožnik ne izpolnjuje tudi 4. pogoja. Glede na objektivne okoliščine na strani tožnika se v obravnavanem primeru tožniku lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti da sodeluje pri poslih, ki pomenijo zlorabo sistema DDV.
92
Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).
319
V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv nesporno poslan na elektronski naslov odvetniške pisarne in ne v varni elektronski predal in torej neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni podlage za odločitev, da se pritožba zavrže.
525
Pravilnik o stroških v upravnem postopku določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje. Prvi odstavek 119. člena ZUP določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju; če jim za ta čas ne gre zaslužek, pa tudi pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Upoštevati je potrebno, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, odzvati vabilu in priti na zaslišanje, ne glede na to v katerem kraju se takrat nahaja. Glede na navedeno zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov le od kraja stalnega prebivališča do mesta zaslišanja, ampak je priča upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda v kraj zaslišanja
550
Finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
328
Tožniku se očita, da je v letu 2013 knjigovodsko izkazoval vnaprej vračunane stroške, saj je fakture po Pogodbi prejel šele v letu 2014, predmet Pogodbe pa je nanj prešel šele v letu 2014, vsled česar neopredmetenih sredstev, ki so predmet Pogodbe, v letu 2013 še ni obvladoval. Zato je v nasprotju z določili SRS že v letu 2013 v svojih knjigah pripoznal nakup obravnavanih neopredmetenih sredstev in na tej podlagi neupravičeno znižal davčno osnovo na račun davčne olajšave za RR.
Nakup licenc se po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za raziskave in razvoj izrecno ne šteje med vlaganja za nakup RR storitev. Tožnik trdi, da Pogodba ni licenčna pogodba, saj ne gre za odplačen prenos uporabe pravice, temveč nakup RR storitev, saj je tožnik s prodajalcem pri RR storitvah sodeloval že na podlagi dogovorov iz leta 2012, kar se je odrazilo v obliki tehnologije, posledično pa je tožnik lahko kupil RR storitve, ki so jih zanj...