357
Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.
352
Tožnica v postopku DIN, kot v pritožbi, pojasnjuje razloge, s katerimi posredno dokazuje drugačne prihodke in do katerih se tako davčni organ in tudi toženka ne opredelita in jih zgolj pavšalno in neargumentirano zavrneta. Zato jih ne more preizkusiti niti sodišče, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni odgovorjeno na relevantne ugovore tožnice.
Finančni organ tožnici ni omogočil dokazovanja tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so npr. izjave prič ipd., saj je svojo odločitev gradil izključno na listinski dokumentaciji, pri tem pa prezrl, da davčni zavezanec lahko ob pomanjkanju pisne dokumentacije relevantne okoliščine dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2), med katere sodi npr. zaslišanje prič, dokaz z izvedenci.
109
Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.
359
Določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Ob tem, da je tožnik glede zatrjevanega dejstva, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije že pred registracijo v Republiki Sloveniji, predložil CMR, prvostopenjski davčni organ pa se do CMR sploh ni opredelil, drugostopenjski davčni organ pa je navedel le, da v verodostojnost podatkov iz CMR dvomi, je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede tega ključnega vprašanja nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je v tem delu, kljub dopolnitvi razlogov z drugostopenjsko odločbo, nezadostno obrazložena, saj ZDMV sam po sebi ne daje podlage za sklep, da so se vozila nahajala v Republiki Sloveniji po datumih,...
327
Tožnik vztraja, da so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo, in sicer na datume, kot jih izpričujejo CMR listine. Davčni organ pa nasprotno zaključuje, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije šele po tem, ko so že bila registrirana. Po presoji sodišča dejansko stanje glede te bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZMV-1, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.
342
Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.
387
ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu v obravnavani zadevi na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar sta, kot že navedeno, davčni organ in toženka v obravnavani zadevi tudi storila, s čimer se strinja tudi sodišče. Če zavezanec sam zatrjuje obseg premoženja, to pa je lahko dejstvo, ki davčno osnovo povečuje, in je davčni organ takšno zatrjevanje sprejel (se z njim strinjal), dejstvo postane nesporno.
377
Za to, da je izpolnjen pogoj za ukrepanje na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, se po zakonskem besedilu ne zahteva, da bi obstajalo nesorazmerje in še manj, da bi bilo nesorazmerje očitno. Zahteva se precejšnje preseganje dohodkov, ki jih je davčni zavezanec napovedal, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izpolnjeni pogoj zadošča precejšnja višina zneska, gledano objektivno, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno podana.
Predmet obdavčitve po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je na predpisan način ugotovljena razlika, medtem ko je v skladu s šestim odstavkom istega člena na tožniku, da vir oziroma vrsto dohodkov ter pravno podlago za njihovo izplačilo dokaže in s tem davčno osnovo, ugotovljeno do stopnje verjetnosti, zniža. Pri tem pa tožnik ni bil uspešen. O obstoju posojila, ki naj bi se mu vračalo z omenjenim nakazilom, ni nobenih listinskih dokazil, čeprav bi jih bilo že z ozirom na višino posojenega zneska in še zlasti...
492
Pritožbeni organ je preizkusil prav vse zatrjevane primere dvojnih oziroma večkratnih izterjav istih obveznosti ter nato podrobno in v zvezi z vsako od zatrjevanih situacij ugotovil, da ni prišlo do podvajanj in tudi ne do večkratne izterjave ter za svoj zaključek navedel (pravilne) razloge: 1. v zatrjevanih primerih podvajanj gre za izterjavo dveh vrst obveznih prispevkov - od zaposlenih in za zaposlene; in 2. pri zatrjevanih večkratnih izterjavah pa gre izterjavo po obračunih, ki jih je vložila tožeča stranka ob izplačilih dohodkov, ki jih je opravila na različne datume v okviru istega obračunskega obdobja, in gre torej v vsakem posameznem primeru za izplačilo, od katerega se v skladu z določbami 352. in 285. člena ZDavP-2 obvezno izračuna odtegljaj iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost.
351
Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.