886
V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik v poslovnih knjigah ni evidentiral vseh poslovnih dogodkov, zato so poslovne knjige nepravilne. Denarna sredstva so na TRR tožnika nakazovale tudi druge osebe in ne kupci, katerim so bili računi izdani.
543
Poglavje VI ZSZ/84 in Odlok o NUSZ/2014 po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-313/13, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, nista pričela ponovno veljati, temveč se zgolj uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Predpis, ki mu je veljava prenehala, pa kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev. Iz tega izhaja, da se navedena predpisa lahko uporabljata le v vsebini, kakršna sta veljala ob prenehanju njune veljave.
V obravnavanem primeru to pomeni, da odloka, ki je prenehal veljati 1. januarja 2014, ni več mogoče spreminjati ali dopolnjevati. Spremembo ali dopolnitev odloka pa po presoji sodišča pomeni tudi vsakoleten sklep o spremembi vrednosti točke, ki ga, kot določa prvi odstavek 13. člena Odloka NUZS/2004, sprejme svet mestne občine do konca leta za naslednje leto in z njim določi novo vrednost točke.
Za potrebe odmere NUSZ za zazidana stavbna zemljišča ni mogoče...
519
Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh‑2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil.
524
Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh‑2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil.
335
Pisno obvestilo kupca o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, je zgolj formalni pogoj, ki ga je določil slovenski zakonodajalec po pooblastilu iz drugega odstavka 90. člena Direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da lahko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega DDV, ne pa tudi vsebinski pogoj. Vsebinski pogoj pa je, da je prišlo do znižanja davčne osnove zaradi preklica naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. V obravnavnem primeru ni sporno, da je prišlo do vračila, torej je vsebinski pogoj za zmanjšanje davčne osnove izpolnjen, prav tako pa ni sporno, da je izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.
432
Glede na določbe petega, zlasti pa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, je v primeru, če davčni organ ugotovi premoženje neznanega izvora, dokazno breme na davčnem zavezancu. Davčni zavezanec je tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki in dokazili, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 336/2013). Ker je določen vir prirasta premoženja in porabe tožnika ostal deloma nepojasnjen, se ugotovljena razlika utemeljeno obdavči na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Za oceno verjetne davčne osnove je davčni organ uporabil indirektno metodo neto vrednosti premoženja. Pri indirektni metodi neto vrednosti premoženja je pomembna zgolj neto vrednost premoženja na začetku obravnavanega obdobja (vrednost premoženja zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) in na koncu tega obdobja....
465
Davčni organ in toženka glede navideznosti poslov (kot enega od materialnopravnih razlogov) ne podata konkretnih razlogov, ki bi jih sodišče glede na konkretne tožbene ugovore, kjer tožnik zatrjuje, da so pogodbe veljavno sklenjene in da je bila to resnično volja pogodbenih strank, moglo preizkusiti. Davčni organ ne pojasni, katera dejstva glede navideznosti poslov so relevantna ter jih ne poveže v smiselno celoto, iz katere bi izhajal zaključek o navideznosti predmetnih pogodb (po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2), ki se pri obdavčitvi ne upoštevajo. Glede navideznosti predmetnih pogodb sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene davčnega organa glede ekonomske vsebine poslov, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, naj bi stranki predmetnih pogodb ne imeli resnega namena prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina predmetnih pravnih poslov in da je bil njun namen zgolj zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkujeta predmetni pogodbi s tako vsebino,...
906
V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki...
384
Tožnik ni dokazal, da so bili računi, ki jih je družbi izdal v mesecu decembru 2011, plačani pred izdajo računov. Kdaj so bili računi plačani, tožnik konkretno ne navede. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2011 dolžan oddajati trimesečne obračune DDV pa bi na odločitev lahko vplivalo le ugotovljeno plačilo pred oktobrom 2011, ki na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih podatkov v postopku ni bilo ugotovljeno. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je obveznost obračuna DDV nastala na dan prejema plačila (tedanji tretji odstavek 33. člena ZDDV-1) in z njo povezanemu ugovoru zastaranja pravice do odmere DDV po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2.
887
Tožnik je uveljavljal stroške za delo v tujini in posebno osebno olajšavo za čezmejne delovne migrante šele v samoprijavi, kar pa je po preteku roka za predložitev napovedi. Ker je to storil prepozno, je zamudil rok, ki je materialni, prekluzivni in ga ni mogoče podaljševati. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice. Pravica do davčnih ugodnosti preneha s potekom roka za vložitev davčne napovedi za odmero dohodnine.