10
Premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oz. kot posledico kaznivega dejanja in predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Navedeno povsem jasno izhaja iz splošne definicije dohodka v 15. členu in 18. členu ZDoh-2. Vendar ta tožnikov ugovor predstavlja ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZDoh-2 ali drug davčni zakon). Ker pa v materialnem predpisu kaj takega ni določeno, v konkretnem primeru ne more iti za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to zatrjuje tožnik v predmetni zadevi.
Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je ustaljena v dolgoletni sodni praksi in odraža samo naravo instituta...
338
Če gre za dohodke, ki jih zavezanec doseže na trgu oziroma na podlagi prodaje (proizvodov ali) storitev, je to opravljanje pridobitne dejavnosti. Za dohodke nepridobitne dejavnosti nasprotno veljajo namenska sredstva, ki so pridobljena lahko iz različnih virov za namene, za katere je zavezanec ustanovljen, in ne pomenijo nadomestila za proizvode ali storitve, in kar je bilo pri odločanju davčnih organov (z izvzetjem subvencij in sredstev MIZŠ ter EU iz prihodkov) tudi upoštevano.
890
Kot utemeljeno poudari tožnik, gre pri preizkusu za presojo kvalificiranosti (verjetno izkazanega) razloga za obnovo postopka in s tem za presojo, ali bi v predlogu navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne, v obravnavanem primeru odmerne odločbe. Kvalificiranost obnovitvenega razloga se ugotavlja glede na dejansko podlago, na kateri temelji odločba, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka. Kolikor dejanska podlaga odločbe, brez izvedbe ugotovitvenega postopka preizkusa ne omogoča, nova dejstva in dokazi pa so glede na določbe materialnega zakona pravno relevantni, obnove postopka ni dopustno zavrniti.
493
Odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev. V danem primeru gre za zamudne obresti od terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike. Zato je tožba tožnice v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, utemeljena.
Pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice (tožnice), ki so nastale do začetka stečajnega postopka. V danem primeru pa je bil nad tožnico 5. 6. 2013 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 23. 2. 2017. Odpust obveznosti prav tako učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka. Obveznosti iz naslova stroškov (izdaje sklepov o davčni izvršbi z dne 21. 4. 2017, 18. 12. 2013 in 19. 12. 2013) pa so nesporno nastale po začetku stečajnega postopka (5. 6. 2013) in nanje predmetni sklep o odpust obveznosti po presoji...
296
Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati.
Ko stranka v upravnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, jih je upravni organ dolžan izvesti in jih ne sme že vnaprej zavrniti. Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.
337
Pričakovana davčna osnova je bila ugotovljena kot razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, skladno z določili 68.a člena ZDavP-2. Glede na določila četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 je finančni organ od davčne osnove izračunal davek po 70 % stopnji. To pa pomeni, da je finančni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabil del določbe 68.a člena ZDavP-2, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo.
Davčni zavezanec v postopku zavarovanja lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti, v nasprotnem primeru je namreč zavezancu odvzeta možnost celovite presoje pogojev, na podlagi katerih je davčni organ izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS
391
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že odmerjati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2).
454
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Utemeljenost pripomb na zapisnik (in pritožbe zoper odmerno odločbo), izdan v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev je namreč začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
797
V postopku je bilo ugotovljeno, da ugotovljeni znesek predstavlja razliko med porabljenim denarjem in virom denarja, ki je bil ugotovljen na podlagi podatkov gibanja denarja pri tožnici. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožnici odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pri kupoprodajni pogodbi je šlo za navidezen pravni posel, zaradi česar tožnici niso priznani prejemki iz naslova prodaje navedene nepremičnine. Vse okoliščine v zvezi s predmetno prodajo in dejstva, ugotovljena v postopku, izkazujejo, da je predmetni pravni posel prodaje nepremičnine navidezen.
448
Predmetni DPN je bil tožniku odmerjen na podlagi njegove napovedi, ki jo je 12. 2. 2016 predložil davčnemu organu. Tožnik navaja, da je bil od odsvojitve iste nepremičnine že odmerjen in tudi plačan DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Drži, da je res bil dvakrat obdavčen promet za isto nepremičnino, vendar pa ne na podlagi istega pravnega posla. Za dvakratno obdavčitev bi šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako v obeh primerih. V letu 2009 je bil obdavčen promet predmetne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A. d.o.o. V predmetni zadevi pa je bil DPN odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil 10. 2. 2016 s kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da dejansko in pravno stanje za odmero DPN ni isto. V obravnavani zadevi gre za drug davčni dogodek in za ločene davčne postopke. V tem davčnem postopku se odloča le o tožnikovi...