391
Tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne določa, da se kot nabavna vrednost upošteva z izrekom ugotovljena vrednost, temveč le, da se upošteva vrednost od katere je bil DDD odmerjen; je bila vrednost, od katere je bil tožniku odmerjen DDD od sporne nepremičnine, dejansko ugotovljena v izreku odločbe, saj ta vrednost predstavlja sestavni del tam navedene davčne osnove; in javnopravno razmerje, ki izhaja iz dispozitiva odločbe ob upoštevanju pravnomočnosti ostaja nespremenljivo, če in dokler se vanj ne poseže s pravilno uporabo pravnih sredstev.
493
Ob dodelitvi BPP morajo biti izpolnjeni ne le materialni (finančni) pogoji, ampak tudi objektivni (t. i. postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP (tudi izredne BPP), je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.
Sklep o davčni izvršbi ima vse z zakonom predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa je tudi obstajal veljaven izvršilni naslov. Sklep o davčni izvršbi in izpodbijana odločba temeljita na pravilni pravni podlagi in na podlagi podatkov, ki so navedeni v njunih obrazložitvah, zato je tožena stranka pravilno zaključila, da postopek s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.
401
Dejansko stanje davčni zavezanec lahko dokazuje z različnimi dokaznimi sredstvi, tudi z zaslišanjem stranke ali pa priče, vendar morajo biti dokazi tako listinski, kot tudi izpovedbe strank ali prič skladni in prepričljivi, da sodišče prepričajo. Po drugi strani pa je splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva ob spoštovanju SRS in je povezana z zahtevo poštenega in preglednega poslovanja, ki velja za vse poslovne subjekte.
39
V zakonskih določbah ni videti podlage za odločitev o "neuvedbi" postopka davčne izvršbe in s tem za sklep, ki bi lahko nadomestil že izdani sklep o izvršbi. Zakonska podlaga za tovrstno ukrepanje tudi ni razvidna iz obrazložitve sklepa. Tožena stranka sicer v svojih razlogih navaja, da opisani način odločitve izhaja iz določb ZDavP-2, ne pove pa, kako in katerih. Sodišče zato razlogom davčnih organov ni moglo slediti, temveč je sledilo navedbam tožeče stranke o umanjkanju pravne podlage za izpodbijani sklep ter ga v posledici, iz razloga bistvene kršitve določb postopka, odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.
384
davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V konkretnem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, pravna oseba, ki je sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.
363
Na strani davčnega zavezanca je, da v smislu 76. člena ZDavP-2 dokaže, da ne dolguje ničesar več oziroma da na dan pobota davčnega dolga ni bilo.
328
Tožnica do prejema izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena, da toženka ugotavlja njeno domnevno odgovornost za davčni dolg dolžnice, posledično se o tem tudi ni mogla izjaviti in je bila prvič šele s sklepom o izvršbi opredeljena kot dolžnica in s tem seznanjena, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njeni obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.
V obravnavani zadevi bi bilo treba zoper tožnico, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, najprej izdati separaten izvršilni naslov. Poroštvo, ki temelji na 148. členu ZDavP-2, je zakonsko poroštvo na področju javnega, davčnega prava, zato se o poroštveni obveznosti odloča na podlagi davčnega prava in po procesnih pravilih ZUP in ZDavP-2. Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 je zato po presoji sodišča obstoj izvršilnega naslova po določbah ZDavP-2, ki se, izda v ugotovitvenem postopku ob udeležbi stranke, to je...
313
Prvostopenjski davčni organ ni vzpostavil formalnega dokaznega pravila, temveč je na podlagi materialnega formalnega pravila iz prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 opravil presojo predloženih dokumentov, in sicer, da predloženi CMR kot vrsta prevoznih dokumentov niso dovolj verodostojni, da bi bila oprostitev utemeljeno osnovana na njih, prav tako pa ostale predložene listine ne dokazujejo, da bi bilo blago odpeljano v drugo državo članico, in torej v smislu prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 niso dokumenti, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da se nanašajo na prevoz blaga iz tožnikovih računov.
Za substanciranost dokaznega predloga ne zadostuje posplošeno navajanje, da bodo vozniki lahko potrdili, da so bili prevozi dejansko opravljeni in blago dejansko dostavljeno tožnikovim kupcem v Italijo ter druge navedbe iz izjave, še posebej ne ob tem, da ni specifikacij oz. dokazil o tem, da bi dotični vozniki vozili konkretne kamione po spornih dobavah, ni jasno,...
457
Na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZD so vsi dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. V konkretnem primeru je zapustnik z oporoko določil, katero premoženje gre posameznemu oporočnemu dediču, kar se šteje za razdelitev zapuščine, kar je zapuščinsko sodišče v postopku dedovanja tudi upoštevalo.
Kljub taki razdelitvi zapuščine pa na podlagi ZD, vsi sodediči solidarno odgovarjajo za obveznosti zapustnika (tretji odstavek 142. člena ZD). To pomeni, da lahko upnik po svoji izbiri od katerega koli sodediča zahteva izpolnitev obveznosti, vsak sodedič pa je, v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD, odgovoren za zapustnikove dolgove (le) do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vsak sodedič odgovarja pro viribus hereditatis, vendar (ob ugovoru) ne preko višine podedovanega premoženja. V skladu s 4. odstavkom 142. člena ZD v notranjem razmerju med dediči velja, da se...
382
Kolikor tožnik dokazil, ki dokazujejo, da je blago iz stvarnega vložka v resnici zapustilo skladišče, nima, tega pa tožnik niti ne zatrjuje, njegove pavšalne navedbe, da je blago prodal in dostavil strankam, da je bil posel realiziran skladno s pogodbami in da je blago kasneje odkupil nazaj, ob tem pa tožnik v postopku tudi ni dokazal, da naj bi bile na blagu opravljene storitve, dogovorjene s pogodbami, ki se nanje sklicuje, tudi sodišče ocenjuje, da njegove trditve niso izkazane.
Glede na ugotovitve dejanskega stanja o navideznih dobavah blaga in storitev, kot tudi ugotovitev glede nepopolnih računov, kot izhaja iz obrazložitve odločbe finančnega organa in toženke, je pravilna odločitev glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV (63. člen v povezavi s 67. členom ZDDV-1), ker ni dokazano, da je bila dobava opravljena, kakor tudi iz razlogov bistveno pomanjkljivih računov (šesta točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1), pri čemer se navedena (ne)ustreznost...