353
Za izkazovanje namena v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 zgolj navedbe o namenu ne zadoščajo. Tožnik je tisti, ki mora prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov (npr. določene aktivnosti, ki se izkazujejo z določenimi listinami), ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (elemente) predmetnega namena. Dokazno breme je v skladu z 76. členom ZDavP-2 na tožniku, ki mora v davčnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnik pa v postopku (razen golih navedb) ni predložil niti predlagal nobenih dokazov.
323
Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).
318
Ne more biti ekonomsko upravičen motiv tožnika pomoč sinu in snahi večinskega družbenika tožnika za nakup stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Z zmanjšanim obsegom naložbenih nepremičnin (zaradi podaje nepremičnine) je tožnik odtujil premoženje (nepremičnino), ki bi sicer lahko bilo vir za ustvarjanje prihodka iz naslova tožnikove dejavnosti. Tožnik je organiziran kot družinska gospodarska družba v družinski lasti in sicer v lasti očeta, matere, sina in hčere. Pretežni lastnik tožnika z odločujočim vplivom je oče, ki je s cesijo (darilo) odstopil (podaril) pretežni del kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku svojemu sinu in snahi. S prodajo nepremičnine družbeniku in njegovi zakonski partnerki ter s plačilom kupnine za nakup nepremičnine s cesijo pretežnega dela kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku sta tožnik in A.A. omogočila prikrito izplačilo dobička oz. pridobitev...
477
Na podlagi 7. odstavka 381. člena ZDavP-2 izda davčni organ odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2, če niso izpolnjeni pogoji iz ZDDPO-2 ali če ugotovi, da je bil glavni namen ali eden glavnih namenov transakcije manjše plačilo davka oziroma izogibanje davčnim obveznostim. Na podlagi 5. odstavka 381. člena ZDavP-2 davčni organ izda odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2. Odločba glasi in se vroči prenosni družbi in prevzemni družbi ter vsebuje navedbo vseh družbenikov iz 3. odstavka 49. člena ZDDPO-2. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izvedel priglasitev v skladu z določbo 53. člena ZDDPO-2, davčni organ pa v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 53. člena ZDDPO-2 ni zavrnil upravičenja iz 49. člena ZDDPO-2 marveč je zavrnil priglasitev in tako po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe ni v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 53. člena ZDDPO-2. Odločba se mora glasiti in se vročiti prenosni družbi in prevzemni družbi ter mora vsebovati navedbo vseh...
908
UPRS sodba I U 1949/2014
V obravnavani zadevi je sporno, ali dobropisi, na podlag katerih je tožnik opravil popravek (zmanjšanje) izstopnega DDV, predstavljajo izjavo kupca oz. naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil v smislu določbe drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča je tožnik zmanjšal svojo obveznost za DDV v nasprotju z členom 39. ZDDV-1 in 41. členom PZDDV-1, saj gre pri predmetnih dobropisih za takšne pomanjkljivosti, da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oz. ne gre za pisno obvestilo naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Zato tožnik na njihovi podlagi ni smel opraviti popravkov obračunanega DDV.
882
Besedilo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje ter da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno.
471
V postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja so bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko...
240
Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.
338
Sprememba postavk kapitala iz nevezanih v vezane sestavine osnovnega kapitala tudi po presoji sodišča ne predstavlja osnove za obdavčitev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki določa, da kadar zavezanec pridobi povečani delež pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, se šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljenega povečanega deleža oziroma osnovnega kapitala enaka nič. Zato ob pravilni razlagi zakona za namene odmere davka od dobičkov iz kapitala v primeru povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe za odmero davka od kapitalskih dobičkov ni podlage.
394
Na pravilnost izpodbijane ugotovitve davčnega organa (kršitev 10. člena ZDavP-2, ki davčnim zavezancem nalaga, da morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka) zaslišanje prič, ki ga sodišču predlaga tožnik, ne more vplivati in je tudi nepotrebno. Nepopolnih, neresničnih in nepravilnih listin, ki jih je v predmetni zadevi davčnemu organu predložil tožnik, ne morejo nadomestiti izjave predlaganih prič. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 pa se predvideva za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.
Na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2...