Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).

Sodišče se strinja s toženko, da je treba tožnikov uspeh v postopku presojati glede na višino nadomestila, ki mu je bilo odmerjeno (prim. tudi stališče tega sodišča v sodbi I U 1220/2013). Vendar pa toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini).

Izjavo po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 lahko poda le zavezanec za davek, ki je upravičen do vračila davka, in to le v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici do vračila davka. Do presoje pravilnosti (diskrecijskega) ravnanja davčnega organa po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 bi tako lahko prišlo le v postopku vračila davka po 97. členu ZDavP-2 in ne v postopku davčne izvršbe, kot je obravnavani.Ker revidentka do izdaje sklepa o davčni izvršbi davčnega dolga iz naslova DDV kljub zapadlosti ni poravnala (ne na podlagi izjave družbe, ki ni bila upoštevana, niti kako drugače), je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2.