V obravnavani zadevi je sporno, ali za storitev popravila kontejnerja velja oprostitev po 2. točki 1. odstavka 31. člena ZDDV, po kateri je plačila DDV oproščen promet storitev, vključno prevoznih in drugih postranskih storitev, ki je neposredno povezan z izvozom blaga. Tudi po mnenju sodišča popravilo kontejnerjev v ekonomski coni samo po sebi ne more predstavljati storitve, za katero velja prava davčna oprostitev po citirani določbi ZDDV. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bilo popravilo povezano neposredno z izvozom blaga, saj niti ni razvidno, za katero vrsto blaga je v posameznih primerih šlo. Zgolj dejstvo, da je opravljena storitev med dvema davčnima zavezancema v okviru ekonomske cone, pa ne vpliva na opredelitev vsebine opravljene storitve med njima, kolikor tožnik ne izkaže vsebine opravljene storitve kot "postranske storitve v zvezi z odpremo blaga neposredno v izvoz". 

Tožnik je pri davčnem organu pravočasno vložil prijavo za registracijo, kar v zadevi ni sporno. Določba 3. odstavka 58. člena ZDDV je jasna: davčni zavezanec postane z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji, ki jo izda v 15 dneh po prejemu prijave. Rok 15 dni je instrukcijski. Tožnik je torej postal davčni zavezanec z dnem, ki je bil določen v odločbi o registraciji, zato ima tudi po mnenju sodišča šele od tega dne dalje pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV kot davčni zavezanec po 40. členu ZDDV. 

Gre za vprašanje, ali je tožnik opravil promet blaga po 1. točki 1. odstavka 6. člena ZDDV, kar ima za posledico tudi pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi s 77. členom Pravilnika, ali pa je šlo za promet storitev po 1. odstavku 8. člena ZDDV in bi tožnik zato moral izdati račun in obračunati DDV. Od pravilne opredelitve vrste prometa je odvisno tudi, ali je tožnik pravilno obračunal DDV v davčnem obdobju oktober in november 1999 po vloženih obrazcih DDV-O. Ali je bil opravljen promet blaga, kot ga opredeljuje navedena določba (jemanje blaga za lastno rabo), je stvar pravilne ugotovitve dejanskega stanja.