V konkretnem primeru tožnica v transakcijah s spornimi dobavitelji ni poslovala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožnica tudi ni razpolagala z verodostojnimi listinami, kot jih zahtevajo SRS, vendar pomanjkanje listin, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnice z drugimi dobavitelji, s katerimi je tožnica poslovala popolnoma drugače (razpolaga z drugačno dokumentacijo, razpolaga s tehtalnimi listi, obstojajo evidenčni listi o ravnanju z odpadki v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnica vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se ji v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bila dolžna že kot skrben gospodarstvenik...

Tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge po določbah ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic in na kršitev 6. člena EKČP, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane.

Davčni organ je opravil strokovno analizo delovanja programa za blagajniško poslovanje in vsebine podatkovnih baz. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je ugotovil, da je tožnica s pomočjo posebnega programa v podatkovni bazi brisala postavke na izdanih računih. Iz ugotovitev tudi izhaja, da je bil uporabljeni program za naknadno prirejanje računov, izdelan „površno“ in da pri zmanjševanju zneskov izdanih računov preko zmanjševanj polj, kot jih davčni organ navaja ni ustrezno zmanjševal tudi vrednosti polj „UKUPNO“. V postopku pa niti proizvajalec programa niti tožnica nista pojasnila ugotovljenih odstopanj v vrednosti polj „UKUPNO“ in zmnožkom „polj K1 x C1“. Davčni organ je prikazal, da je tožnica prirejala oziroma zmanjševala dejansko ustvarjen promet, ki ga je prijavljala davčnemu organu, kar je podkrepil tudi s podatki o iztržkih, ki jih je tožnica evidentirala v poslovne knjige in davčne evidence. Sodišče nima razloga za dvom...