Nacionalni organi in sodišča morajo pri dobavi znotraj EU davčnemu zavezancu zavrniti uporabo pravice do odbitka vstopnega DDV, tudi kadar nacionalno pravo ne vsebuje določb o taki zavrnitvi, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje pri utemeljitvi navedene pravice, sodeloval pri utaji DDV, storjeni v okviru dobavne verige. Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa pri poslovanju, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa.

Ob predpostavki, da se ugotovi, da so dobave opravljene s pomočjo drugih gospodarskih subjektov, je po presoji Vrhovnega sodišča ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka DDV ugotavljanje in dokazna ocena – analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je revident vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi do pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tega pa nista storila ne davčna organa ne sodišče prve stopnje.

Od proizvodnje vrtnin se plačuje davek od dohodkov iz dejavnosti, ne glede na statusno organizacijsko obliko zavezanca.