Račun, na katerem je le navedba, da se zaračunavajo opravljene odvetniške storitve v posameznem mesecu v skladu s pogodbo, iz katere pa tudi ni z ničemer razvidno, katere odvetniške storitve so bile opravljene, ni verodostojna listina, ki bi bila v smislu določb SRS podlaga za davčno priznani odhodek. Izplačilo deleža družbeniku ne predstavlja odhodka družbe, temveč se izplačila poslovnih deležev izstopajočim družbenikom odrazijo le preko kapitalskih postavk. Enako velja za stroške kredita, ki so revidentki v zvezi s tem nastali (obresti in negativne tečajne razlike), saj kot določa 12. člen ZDDPO, se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov, česar pa nakup lastnega deleža ne predstavlja.Stališče davčnega organa, da se revidentki ne priznajo odhodki iz...

Tožnica v letu 2003, glede na podatke upravnih spisov, še ni opravljala lekarniške dejavnosti, v kateri bi bila zajeta tudi homeopatska zdravila. Nenazadnje je tudi v tožbi navedla, da je postopek pridobivanja odločbe za izdelavo homeopatskih izdelkov v teku. S tem pa ni sporno, da v letu 2003 ni dosegla prihodkov iz tega naslova in je tako odločitev, da se stroški, povezani s homeopatijo, ne priznajo, pravilna. Glede izleta oziroma ekskurzije za zaposlene na otok Krk poleti 2003 tudi po presoji sodišča iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, da bi bili s tem povezani stroški poslovno potrebni stroški v smislu določbe 12. člena ZDDPO in določb Pravilnika in bi tako izpolnjevali pogoje za to, da so tudi davčno priznani. Ne glede na navedbo tožnice, da je za sistem oglaševanja plačala račun z obrazložitvijo dobavitelja, da na mediju lahko reklamira svoje podjetje in tudi izdelke, ki jih prodaja in ne gre za stroške reklame, tudi...

Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.