Smisel poziva na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 je izdaja odločbe o odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 in ne pridobitev same prijave premoženja. Predmetni poziv upravnega organa je zato samo del širšega postopka.Uveljavljanje posegov v temeljne pravice in svoboščine, do katerih naj bi prišlo v predmetnem postopku, ni možno v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zoper odmerno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z oceno, da je plačilo računov določeni osebi mogoče dokazati le s plačilom preko transakcijskega računa, postavilo novo dokazno pravilo in omejilo dokazovanje. S tem je kršilo 22. člen Ustave RS.Sodišče prve stopnje je dokaze, ki jih je v tožbi predlagal revident, ocenilo kot nedopustno tožbeno novoto in jih tudi kot nesubstancirane zavrnilo. Tako ravnanje je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Stvar presoje Vrhovnega sodišča je pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Če revident določene navedbe v tožbi ni podal in zato sodišče prve stopnje tega ugovora ni presojalo, mu ni mogoče očitati kršitev, bodisi materialnega, bodisi procesnega prava.

Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede učinkovanja razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 na izpolnjene davčne obveznosti že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.