Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.

Po določbah ZTro se glede vseh vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon o davčnem postopku. V drugem odstavku 45. člena ZDavP-2 je glede materialnih rokov izrecno določeno, da se v primeru, če je zadnji dan predpisanega roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika. Navedeno ne velja samo v primeru, če ni s tem zakonom (ZDavP-2) ali zakonom o obdavčenju (ZTro) določeno drugače, kar pa se v konkretnem primeru ne ugotavlja.

Ustreznih in verodostojnih dokazov ne morejo nadomestiti posplošene navedbe o povezanosti in solidarnosti med družinskimi člani niti pavšalna očetova izjava, sploh glede na višino gotovine, ki naj bi jo tožnik od sorodnikov dobil (preko 10.000 EUR). Predvsem pa pomanjkanje konkretnih podatkov pri sodišču vzbuja dvom v resničnost tožbenih navedb glede darovane gotovine. To pomeni, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati obstoja gotovine v znesku, ki ga zatrjuje v tožbi. Zato je davčni organ gotovino lahko upošteval le v višini, ki jo je tožnik po presoji davčnega organa uspel dokazati.