Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

Za ugotavljanje dobička v skladu z 12. členom ZDDPO-2 se pripoznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Takšni pa niso odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti (29. člen ZDDPO-2). V zvezi s tem mora zavezanec v postopku davčnega nadzora dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna, predvsem odhodkov, ki jih uveljavlja v obračunu. Z oddajo davčnega obračuna namreč trdi, da je imel določene davčno priznane odhodke. Zato je na njem breme dokazovanja, da gre za odhodke, ki so knjiženi v skladu s SRS in da so davčno priznani po določbah 29. člena ZDDPO-2.

Iz besedne razlage 148.člena ZDavP-2 izhaja, da se davek v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja lahko izterja tudi od druge osebe, kar pomeni, da se v teh primerih lahko izterja ali od povezane ali od druge osebe. Niti razumnega razloga niti razumne razlage sodišče ne najde za tolmačenje, kot ga ponuja tožnik in po katerem bi se po prvem delu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 lahko izterjalo davek iz premoženja povezanih oseb, po drugem pa zgolj od drugih oseb, ki niso tudi povezane. Ob takšni tožnikovi razlagi bi bile povezane osebe v ugodnejšem položaju glede možnosti izogiba plačila davkov, brez da bi za to obstajal upravičen razlog.