Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.

Kljub temu, da revident v tej zvezi trdi, da so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma, da je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, s čimer smiselno zatrjuje kršitvi po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, z obširnimi navedbami v II. točki revizije po vsebini izključno nedovoljeno polemizira s celotno dokazno oceno sodišča prve stopnje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Breme nasprotnega dokazovanja pa je na davčnem zavezancu, saj je on tisti, ki v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja.

V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava, uveljavljanje davčnih ugodnosti ni več mogoče, saj je uveljavljanje izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.