Sodišče, glede na določbe ZDavP-2 in glede na to, da je v predmetni zadevi izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal izvršljiv dne 1. 7. 2005 in ne odmerna odločba davčne uprave, meni, da je zastaranje, tudi po določbah ZDavP-2 v povezavi z ZZPSL, pričelo teči z dnem izvršljivosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ker od tega dne do dne izdaje izpodbijanega sklepa še ni poteklo 10 let, hkrati pa je tudi po 30. 6. 2005 prišlo do pretrganja teka relativnega zastaralnega roka, saj je bila za predmetne obveznosti terjana že družba A. d.o.o., od tožnika kot družbenika izbrisane družbe pa se je poplačilo obveznosti zahtevalo z obvestilom z dne 9. 3. 2010, izvršba za te obveznosti pa nato uvedla s sklepom o izvršbi z dne 10. 5. 2010 ter s sklepom 3. 1. 2013, sodišče ugotavlja, da terjatev tudi ni relativno zastarala. Navedena dejanja so namreč pretrgala tek relativnega (petletnega) zastaralnega roka.

Tožnici je bilo vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote pravilno odmerjeno na osnovi energije, razpoložljive za odvzem toplote, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo tožnica lahko odvzela na podlagi s koncesijsko pogodbo pridobljene vodne pravice. Sodišče ne vidi podlage, da bi dvomilo v skladnost predpisov, na katere je oprta izpodbijana odločitev, z zakonom oziroma Ustavo. Ureditev, po kateri se vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote odmeri na osnovi energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi pridobljene vodne pravice, je v razumni povezavi z namenom vodnega povračila. Kolikor tožnica vodne pravice v pridobljenem obsegu dejansko ne potrebuje (več), sodišče pripominja, da so v predpisih predvidene poti za spremembo koncesije, če so za to podani utemeljeni razlogi.

V skladu z ustaljeno(ustavno)sodno prakso mora sodišče prve stopnje načeloma izvesti vse predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je prepozen, nesubstanciran) ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva itd.).Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo ustavnoskladni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bila s tem kršena revidentova pravica do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena že v 22. členu Ustave, to tudi v upravnem sporu, poleg primerov, ki jih določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev pravil ZPP, ki po vsebini pomeni kršitev ustavnih...