Inšpektor ima na podlagi 18. člena ZDS-1 oziroma 14. člena ZFU pravico pri svojem delu zbirati in pridobivati podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za odkrivanje kršitev davčnih predpisov. Tako ZDavP-2 kot ZFU dajeta davčnemu organu široko pooblastilo za pridobivanje podatkov o zavezancih za davek za namene pobiranja davkov. V zaupnem razmerju med odvetnikom se ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Obstoj posebnih indicev za to, da inšpektor pridobiva podatke od tretjih oseb (institucij in fizičnih oseb), se po zakonu ne zahteva. Dovolj je ocena inšpektorja, da so oziroma da bi bili podatki za izvedbo postopka inšpekcijskega nadzora lahko koristni, in sicer tako v smislu njihovega zbiranja kot v smislu preveritve že zbranih podatkov.Ni spora o tem, da so bile odvetniške storitve opravljene, stroški zastopanja priznani ali vsaj priglašeni ter knjiženi...

V revizijskem postopku pa Vrhovno sodišče bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu ne presoja po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi po uradni dolžnosti v reviziji ne ugotavlja dejstev, ki obstoj procesne kršitve dokazujejo.V 12. členu ZDDPO-2 ne določa materialnopravnih pogojev in kriterijev za presojo, ali gre v določenem primeru za davčno priznan ali nepriznan (prihodek ali) odhodek, temveč predpisuje splošni način ugotavljanja davčne osnove - ob upoštevanju izkaza poslovnega izida oziroma ustreznega letnega poročila - in torej primarni način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja. Splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva oziroma računovodstva ob spoštovanju določenih standardov (SRS) je razumna in nesporna, saj je povezana z izpolnjevanjem zahtev poštenega in preglednega poslovanja, ki veljajo za vse poslovne subjekte. Zato tudi obravnavani davčni ugotovitveni postopek...

Revidentkin očitek o statistični nezanesljivosti izračuna verjetne davčne osnove, ker je bil odstotek izbrisanega prometa, določen na podlagi premajhnega statističnega vzorca, je presplošen. Revidentka namreč ni izkazala, da bi bila velikost statističnega vzorca v obravnavanem primeru z vidika strokovnih pravil s področja statistike nesprejemljiva, hkrati pa zgolj iz dejstva, da je statistični vzorec zajemal pet od skupno preko 82.000 izdanih računov, ni mogoče zaključiti, da je bil postopek izračuna verjetne davčne osnove očitno napačen. Šele v teh primerih bi morebitna napaka v postopku izdaje upravnega akta lahko prerasla v postopkovno napako, ki bi lahko bila predmet preizkusa v reviziji (če bi npr. sodišče prve stopnje, kljub dokazani napačnosti izračuna ali pa ob očitni napačnosti izračuna, zavrnilo tožbeni ugovor zoper izračun).