V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante (zakonodajalec je sporno zakonsko določbo z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014 črtal iz zakona in s tem posebno davčno olajšavo v celoti odpravil), začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante, če jo je zavezanec uveljavljal in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.

Samoprijava je poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo ni mogoče uporabiti zakonskih določb o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.

Odmera davka na darilo je bila zavrnjena, ker revident ni dokazal, da je darilo od matere in žene res prejel. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne, kar ni predmet revizijske presoje. Vprašanje o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem petem odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru. Ker je revident že z obrazložitvijo napovedi za odmero davka od prejetega darila izpolnil svojo zakonsko dolžnost, z odločitvijo organa, da davka ne odmeri, ni bilo poseženo v revidentovo pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.