Upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa.

Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.

Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožeča stranka po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo, torej šele v pritožbi zoper v ponovljenem postopku odločanja izdano odmerno odločbo. To pomeni, da v obravnavani zadevi vprašanje pravočasnosti vložitve davčne napovedi in vprašanje izračuna davčne osnove za odmero dohodnine ter v tej zvezi vprašanje pravočasnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane, ne glede na določbo drugega odstavka 271. člena v zvezi z šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, ne pride v poštev.