Skupaj s škodnim ravnanjem povzročitelja škodnega dogodka so lahko (so)vzrok škode tudi osebne lastnosti in stanja oškodovanca; in če so, povzročitelj škodnega dogodka ne odgovarja za celotno oškodovančevo škodo. Po t.i. teoriji jajčne lupine mora, odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo. Položaj, ko mora sodišče tehtati, ali določeno osebno stanje ali lastnost oškodovanca, ki je prispevalo k nastanku škodne posledice ali njenem večjem obsegu, glede na okoliščine konkretnega primera lahko predstavlja pravno relevanten sovzrok, nastopi le v primeru obstoja takšnega osebnega stanja ali lastnosti. V obravnavanem primeru ta nista bila ugotovljena.

ZDavP-2 pravil o tem, kdaj je posamezen pravni posel navidezen, ne vsebuje, zato se o navedenem vprašanju odloča po splošnih pravilih obligacijskega prava (50. člen Obligacijskega zakonika). To izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. V obravnavanem primeru so delavci revidenta prejeli sporna izplačila za opravljeno delo, ki je bilo vsebinsko enako delu, ki so ga opravljali v delovnem razmerju. S sklepanjem avtorskih pogodb je revident torej želel prikriti določena izplačila svojim delavcem za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi in jih želel prikazati kot plačilo avtorskih honorarjev. Podan je bil razkorak med navzven izraženo poslovno voljo (sklepanje avtorskih pogodb) in resnično voljo...

Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja v upravnem sporu, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji (60. člen ZUS-1). Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti (59. člen ZUS-1). To pomeni, da je obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave....