Obravnavani DPN je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca (kot leta 2009), razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla.

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno.

Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2014 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2014 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo ter olajšav za vzdrževane družinske člane, nepravilna in nezakonita.