Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnik stanovanja v A., ki meri več kot 30,00 m2, in v katerem nima prijavljenega stalnega prebivališča. Po pravni ureditvi ZSRT gre za počitniško stanovanje. Sodišče ob tem opozarja na določbo 7. točke 4. odstavka ZSRT, ki pojem počitniškega stanovanja veže na „sezonsko ali občasno“ rabo. Glede na to določbo za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi 3. odstavka 24. člena ZSRT se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, torej prav tako ne glede na dejansko rabo stanovanja.

Iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve „praviloma“ dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora. Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.

Tožeča stranka v postopku ni uspela z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnila vse obveznosti, ki se ji nalagajo s citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1, in sicer da je uvožena vozila odpeljala v državo članico in jih tam tudi dejansko predala deklariranima tujima prejemnikoma. Da so bile prevozne listine CMR, ki jih je tožeča stranka predložila v fotokopijah, nepravilno in nepopolno izpolnjene, v tožbi niti ni več sporno. Pri čemer pa nepopolnost listin in neujemanje podatkov iz CMR, MRN in računov ni edini, temveč le eden od razlogov za to, ko se ugotavlja neopravičenost oprostitve davka po ZDDV-1 in po PZZDV-1, oziroma ko se ugotavlja sodelovanje tožeče stranke pri davčni utaji.