Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV. Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni. Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega...

Tožnica na delo izven kraja, kjer živi s svojo družino v Sloveniji, ni bila napotena zaradi službenih potreb delodajalca družbe. Le-ta v relevantnem času sploh ni bil njen delodajalec, pač pa je to bila družba na Dunaju, kjer se je tožnica po sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi zaposlila za nedoločen čas. Tako ne gre za napotitev tožnice s strani delodajalca zaradi službenih potreb na delo v Avstrijo, izven kraja, kjer živi s svojo družino, pač pa je bilo tožničino delovno mesto v Avstriji.

Poziv za plačilo predstavlja potrebno dejanje namenjeno izvršitvi in izterjavi davka in je tako v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek petletnega zastaralnega roka, saj je tovrstno ravnanje pristojnega organa šteti za uradno dejanje organa, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok.