Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice, tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete. Za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko...

Tožnica podaja tožbene trditve v zvezi s seznamom izvršilnih naslovov na dan 24. 5. 2010, na podlagi katerega je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4295-0698/10-1-08021-06-SP z dne 24. 5. 2010. Ta pa več ne obstaja, saj je bil (nazadnje) nadomeščen s sklepom prvostopenjskega organa z dne 28. 6. 2018, ki pa obveznosti ne prikazuje na podlagi seznama izvršilnih naslovov, temveč so v njem neposredno navedeni posamezni izvršilni naslovi. Sodišče pa neobstoječega akta ne more odpraviti, tak akt pa tudi očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče ni pristojno za to, da odločba o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ampak je v primeru dvostopenjskega odločanja to naloga drugostopenjskega organa, sodišče pa izvaja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave, torej nadzor nad zakonitostjo dokončnih posamičnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni...

Ni jasno, na kateri pravni podlagi je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Prvostopenjski organ kot podlago navaja neizpolnjevanje pogojev za odbitek DDV po 63. členu ZDDV-1, pritožbeni organ pa navaja, da gre za navidezne posle po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ je dokazni predlog zaslišanja tožnika zavrnil kot nepotreben z obrazložitvijo, da je v davčnem postopku sodeloval in imel vse možnosti in dolžnost dokazovanja svojih poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami. Iz navedenega izhaja, da je davčni organ v naprej odločil, da bodo pri odločitvi pretehtali listinski dokazi. Tudi za davčni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojeni. To pomeni, da se je v konkretnem primeru davčni organ v naprej opredelil o dokazni vrednosti, prepričljivosti in pomenu ter potencialnemu vplivu predlaganih tožnikovih dokazov na končno oceno dokaznega...