Obresti v davčnem pravu so v svojem nastanku akcesorne narave, torej odvisne od obstoja glavne obveznosti, šele ko nastanejo, pa postanejo samostojne, kot je to izpostavil v svoji obrazložitvi že drugostopenjski davčni organ. Sporne obresti, kot jih zahteva tožnik, pa niso bile konstituirane z nobeno odločbo. Ali je tožnik do njih po vsebini sploh upravičen in, če ja, po kateri pravni podlagi, pa se v tem upravnem sporu izkaže za nebistveno, saj se sodna presoja ustavi že pri vprašanju zastaranja, v zvezi odločbo drugostopenjskega davčnega organa iz leta 2006, s katero so bili njegovi argumenti o upravičenosti do teh obresti od vrnjenih zamudnih obresti po vsebini zavrnjeni.

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka. Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov,...

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.