Treba je pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računom, zaradi česar so bili računi, prejeti od A. spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.

Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral. Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po...

Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega...