Razlogi v izpodbijani odločbi o tem, da ker ima vsaka fizična oseba skladno z ZDDV-1 v Republiki Sloveniji možnost povračila DDV, se znesek DDV šteje kot neupravičen strošek, so materialnopravno napačni. ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.

Tudi v postopku davčne izvršbe je potrebno zagotavljati kontradiktornost postopka, saj je le tako strankam zagotovljen pošten postopek. To izhaja že iz 7. člena ZDavP-2.

Upravna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2, saj vrste in višine izplačanega zneska s strani B. nista preverila oz. ugotovila, niti nista dovolila tožeči stranki, da se o tem izjavi. Znesek sta vzela iz dokumentov v tujem jeziku in ga samoumevno vštela v postavko 1101, kljub nasprotnim navedbam tožeče stranke.