Zavarovalne premije, ki jih delodajalec plača v korist delavca, predstavljajo boniteto, ne glede na to, ali delavec takrat že pridobi pravico iz naslova zavarovanja ali ne. Pravilno je stališče tožene stranke, da na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe dejstva, ki nastanejo po letu, na katero se nanaša odmera (razveljavitev zavarovalne pogodbe in vrnitev zavarovalnih premij delodajalcu), ne morejo vplivati. Vendar pa je, skladno s stališčem revizijskega sodišča, v obravnavanem primeru treba upoštevati, da gre za obnovo odmere dohodnine za leto 1996, začeto v letu 1998 in torej po tem, ko je do razveljavitve zavarovalne pogodbe in vrnitve premij že prišlo, in je zato nesmiselno, da bi se v postopku obnove navedena dejstva, ki bi jih tožnik sicer lahko uveljavljal na podlagi 126. člena ZDavP, na njegov ugovor ne upoštevala že v obnovljenem postopku odmere dohodnine.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje vrednosti zalog po stanju na dan 31. 12. 1997 oziroma vprašanje utemeljenosti zmanjšanja vrednosti zalog, ki ga tožeča stranka utemeljuje z reklamacijo kupca. Sama vsebina reklamacijskega zapisnika (kot je povzeta v izpodbijani odločbi) tudi po presoji sodišča ne predstavlja zadostne podlage za sklep, da gre za zalogo, ki je brez vsakršne vrednosti, kot trdi tožeča stranka. Že iz zapisnika namreč izhaja, da zavrnitev prevzema s strani kupca ni dokončna. Navedeno, neizkazano trditev tožeče stranke pa negirajo tudi poslovni dogodki, nastali v letu 1998.

Davčni organ po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni bil zavezan pristopiti k cenitvi knjiženih odhodkov. Po 4. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da sporni odhodki ne izpolnjujejo pogojev za davčno priznanje, je davčni organ te odhodke lahko v celoti opredelil kot davčno nepriznane. S cenitvijo namreč ni mogoče ugotavljati upravičenosti oziroma potrebnosti odhodkov v smislu 29. člena ZDDPO-2.