Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.

Načeloma je država članica rezidentstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem. Ta država lahko namreč, razen izjemoma, najbolje presodi osebno davčno sposobnost tega davčnega zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, ker je v tej državi središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov. Samo okoliščina, da je nerezident na ozemlju države članice prejel dohodke pod pogoji, ki so bolj ali manj enaki tistim, ki so določeni za rezidente te države, torej ne zadostuje za to, da bi bil njegov položaj objektivno primerljiv s položajem teh rezidentov. Da bi se lahko ugotovila taka objektivna primerljivost, je nujno tudi, da temu nerezidentu, ker prejema znatni del dohodkov zunaj ozemlja države članice nerezidentstva, ta država ne more dodeliti ugodnosti, ki izvirajo iz upoštevanja celote njegovih dohodkov ter njegovega...