Po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru nima atributov odločbe niti ni bil tožeči stranki izdan v upravnem postopku. Zadevni seznam kot izvršilni naslov namreč ne glasi na tožnico, glasijo pa se nanjo posamezni izvršilni naslovi.

Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.

Obrazložitve zavrnitve 100% povečanja urnine, kot jo je podala tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče iz obrazložitve izpodbijanega akta niti v povezavi z odgovorom na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki pa jo ne navede, ne more razbrati, kje v predpisih je pravna podlaga za stališče, da navedeno povečanje ne velja za časovno ovrednotene nagrade, kot je urnina na naroku za glavno obravnavo.