V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.

O tem, ali je z lokacijskim načrtom določeno, da so sporne parcele namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin in po opustitvi izkoriščanja namenjene za gradnjo oziroma ali sprejeti akt ustreza lokacijskemu načrtu, kot je ta prostorski akt utemeljevala zakonodaja iz leta 2004 in jo sedaj utemeljuje ZUreP-2, se toženka ni opredelila, čeprav gre za pravno relevantno trditev. Poleg tega mora toženka, če šteje, da je Odlok o lokacijskem načrtu akt, ki gradnjo dopušča, pojasniti, na čem temelji tako stališče oziroma če šteje, da Odlok o NUSZ ni relevanten ali ne določa tega, kar trdi tožnik, pojasniti, zakaj ne.

Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75....