Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2,...

Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve. Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Zatrjevana dolgoletna praksa davčnega organa, na katero se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, ki naj bi bila razvidna iz pojasnila DURS iz leta 2007, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza, zaradi katerega bi bila obnova davčnega postopka lahko dopustna. Omenjena praksa namreč predstavlja po svoji vsebini materialnopravno stališče davčnega organa o pravilni razlagi in uporabi določb ZDoh-2 o davčnih olajšavah, pri katerih je eden od pogojev doseganje ali preseganje starostne meje zavezanca ali druge osebe. Zatrjevano novo dejstvo oziroma nov dokaz tako ni del relevantnega dejanskega stanja zadeve, pač pa gre za vprašanje, ali je davčni organ pravilno upošteval svoje (v pojasnilo povzeto) stališče, kar pa ne more predstavljati v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga, saj gre za vprašanje materialnega prava oziroma spremenjene prakse upravnega organa pri razlagi materialnopravnih določb.