Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Bruseljsko uredbo I, saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana Tuja sodna odločba, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.

Davčni organ v izpodbijani odločitvi glede zmanjšanja davčne izgube ne bi smel upoštevati v nabavno vrednost nepremičnin obveznosti, ki so nastale v letu 2007, in ki so v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že absolutno zastarane. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar pa ni obravnavani primer. V primeru, ko se pojavi dvom v resničnost poslovnih dogodkov, je na zavezancu, torej v konkretnem primeru na tožniku, da dokaže, da se zaračunane storitve navedeni družbi dejansko nanašajo na 57. člen ZDDV-1 in so s tem oproščene obračunavanja izstopnega DDV, torej da so računi pravilni tudi po vsebini. To pa obenem pomeni, da tožnik ne more zahtevati od davčnega organ, da dokaze v tej zvezi zbira uradoma, saj je to obveznost davčnega...

Na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek vrne po uradni dolžnosti. Enako velja v primeru razlike med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna. Vendar pa ZDavP-2 v 97. členu tudi določa, da terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. Odstop oziroma cesija terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa tretji osebi, kot civilnopravno razmerje, po zakonu (ZDavP-2) ni dopusten. Pri uveljavljanju popravka obračuna DDV in učinkov cesije terjatve na davčnem področju, veljajo davčni predpisi. V tem delu je ZDavP-2 specialnejši predpis (lex specialis), zato velja ZDavP-2 in ne OZ.