Davčni organ je v obravnavanemu primeru pravilno uporabil določilo četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, po katerem krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije. Davčni organ je v obravnavanem primeru ustavil postopek DIN s področja DDV pri tožniku, ker je ugotovil, da niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV, kar pomeni, da je v celoti sledil tožnikovim obračunom DDV za navedena obdobja.

Tožnik ni izvedel postopka popravka računa po 146. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Da tožnik ni popravil (storniral) računov in ni obvestil A. o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, med strankama ni sporno. Zatrjevanje tožnika, da ni potrebno nikakršno njegovo ravnanje, saj je davčni organ že v davčnem inšpekcijskem postopku pri A. odločil o prekvalifikaciji prihodkov iz dejavnosti v dohodek iz zaposlitve, s tem pa naj bi avtomatsko prenehali tudi vsi predhodno izdani računi za plačilo istega dela, nima podlage v zakonodaji. Čeprav tožnik ob vložitvi zahteve za vračilo DDV ni bil več registriran kot zavezanec za plačilo DDV, to ni bila ovira, da ne bi mogel pripraviti listine, iz katere bi izhajalo, da odpravlja račune, in A. obvestiti o znesku DDV, za katerega A. kot kupec ni imel pravice do odbitka. S tem bi izpolnil pogoje za popravek obračunanega DDV po drugem odstavku 146. člena Pravilnika.

Upravni organ po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine, če ugotovi, da je zavezanec za dohodnino prejel še druge obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi ni navedel. Prekluzivni subjektivni šestmesečni rok za obnovo postopka prične teči, ko je organ, pristojen za obnovo postopka, mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.