Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt. Zavezancu se lahko naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini.

Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa?