Trditev, da je bil dvignjeni denar porabljen za poslovanje družbe A., ostaja nedokazana, posledično pa tožnica ni izpodbila ugotovitve davčnega organa, da je prejela 366.888,57 EUR od družbe A., kar predstavlja tožničine ostale druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal v celoti, da organ določenega plačila ni upošteval, oziroma da način poravnavanja obveznosti ni bil pravilen. Tožbeni ugovori se nanašajo na to, da se tožnika terja za davčne dajatve, ki naj bi se določale na osnovi fiktivnega dohodka, tožnika pa naj bi se bremenilo za neživljenjske davke. Tožnik torej dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in izvršilnega naslova, v tem postopku pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova.

Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov zanje je davčni organ res zapisal, da te ugotovitve izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil pri družbi A. Vendar pa so vsa relevantna dejstva in dokazi po presoji sodišča natančno in konkretno za obravnavani primer popisani v sami obrazložitvi izpodbijane odločbe, brez da bi šlo za kakršnokoli krajšanje, sumarno navajanje ali zgolj sklicevanje na nekonkretizirane ugotovitve iz postopka pri pravni osebi. Zato tožbeni ugovor, da se zoper izpodbijano odločbo ni mogel ustrezno pritožiti, ker ta nima vsebinskih razlogov, po presoji sodišča ne drži.