Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo. Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Ker obveznosti iz naslova DDV niso temeljile denimo na obračunih, ki bi bili vloženi v rednih rokih za posamezna obračunska obdobja, tudi niso imele ločenih zapadlosti z različnimi datumi. Tožniku se je celotna ugotovljena davčna obveznost naložila naenkrat z odmerno odločbo (posledično pa se je odtlej enovito štelo tudi absolutno zastaranje izterjave, ne pa ločeno in sukcesivno za posamezna obračunska obdobja). Posledično pa je jasno, da je šlo pri obeh pobotih zgolj za delno izpolnitev tožnikove obveznosti iz odmerne odločbe DURS (in ne za pokrivanje več časovno različnih davčnih obveznosti iz posameznih transakcij in/ali za posamezna obračunska obdobja), zaradi česar tudi ne pride v poštev uporaba pravil o vrstnem redu pokrivanja več obveznosti iz 93. člena ZDavP-2.

Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov se je organ prve stopnje skliceval na ugotovitve DIN, ki se je vodil pri družbi A., vendar pa je drugostopenjski organ to pomanjkljivost obrazložitve popravil in v svoji obrazložitvi navedel vse za to zadevo relevantne okoliščine. Tako so vsa relevantna dejstva in dokazi natančno in konkretno za obravnavani primer navedeni v obrazložitvi toženke in ne gre za zgolj sklicevanje na nekonkretizirane ugotovitve iz postopka pri pravni osebi. Zato ne gre za kršitev osnovnih pravil postopka in načela enakosti, kot meni tožnik, ko navaja, da ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva.