Pojem jamstva je tudi v kontekstu razlage določbe 32. člena ZDDPO-2 treba razlagati tako kot sicer v zvezi s posli dolžniškega financiranja, torej kot finančno transakcijo, pri kateri se dajalec garancije zaveže, da bo sprejel določene obveznosti, če bo prejemnik garancije pri poravnavi neke druge obveznosti ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili. Ko gre za jamstvo za vračilo posojila torej, da bo prevzel dolg in vrnil posojilo, če ga posojilojemalec (prejemnik garancije) ne bo. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje...

Samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Pri tem pa tudi v takšnem primeru ni izključena možnost, da bo pravni posel prodaje poslovnega deleža povezani osebi del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.

V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata. Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.