Ker OT jasno določa, da se nagrada za nepravdne postopke odmerja po tarifnih številkah vsebovanih v IX. poglavju OT, ni mogoče pritrditi toženki, da je analogna uporaba 18. in 19. člena OT utemeljena zato, ker so se družinske zadeve pred uveljavitvijo DZ obravnavale bodisi v pravdnem bodisi v upravnem postopku, kjer se je prav tako uporabila tar. št. 18. Kako so se te zadeve obravnavale pred uveljavitvijo DZ in ZNP- 1 ni relevantno, ampak je relevantno, v katerem postopku je odvetnik nudil storitve in kako se storitve, opravljene v tem postopku, obračunajo po OT, veljavni v času, ko se nagrada odmerja.

Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi. Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.

Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da pravni posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče RS v svoji praksi že večkrat pojasnilo, pri čemer je navedena pojma jasno razmejilo in pojasnilo bistvene razlike med njima.