Odprava navedene odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba Finančne Uprave Republike Slovenije DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ne bi bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnik skuša pridobiti položaj strankega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katere teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka.

Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).

Dodelitev finančnih vzpodbud je po predmetnem javnem pozivu in v skladu z načelom pravne države dopustna za objekte zgrajene v skladu s predpisi o graditvi objektov in v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tega pogoja pa tožnikova gradnja ne izpolnjuje, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo vinske kleti, gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti pa ni bilo pridobljeno.