Razlogov za zavrnitev zmanjšanja davčne osnove za znesek 565.000,00 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali drugostopenjski davčni organ tega vračila ne priznava, ker meni da do njega ni prišlo (če je temu tako, je treba ugotoviti dejansko stanje v tej zvezi in navesti pravne podlage) ali ker do njega ne bi smelo priti (če je temu tako, je prav tako treba opredeliti, na kakšni podlagi je prepovedano poslovanje po uvedbi nadzornih postopkov ter opredeliti davčne posledice, če je kljub prepovedi tožnik na ta način svoje terjatve do A. A. vseeno zmanjšal). Davčni organ kljub tezi, da so bila s strani tožnika dana posojila po ekonomski vsebini v resnici izplačila drugih dohodkov A. A., vseeno ni osporaval posojil, ki so bila vrnjena tekom inšpiciranega obdobja, kar je v nasprotju s siceršnjimi očitki davčnega organa. Po presoji sodišča bi davčni organ moral ugotoviti, ali in kdaj bi bil A. A. moral vrniti tožniku koliko denarja; če roki za plačilo...

Odhodkov davčni organ ne pripozna v dveh postavkah: ne priznajo se stroški najema dvorane in stroški nakupa vzorčnih produktov. V obeh primerih se ne pripoznajo zato, ker ni izkazana neposredna povezava teh stroškov (odhodkov) s prihodki tožnice. V tej zvezi pa iz spisov sledi, da je davčni organ v postopku nadzora tožnico večkrat izrecno pozval, da predloži podatke o srečanjih, oziroma o zatrjevanih prezentacijah v najetih prostorih in o udeležencih teh srečanj.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju, tj. v letu 2016, od svoje družbenice A. A. kupila lastni poslovni delež, in sicer 7,7665 % delež za kupnino v znesku 1.213.293 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenica pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu.