Pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je treba upoštevati, da gre za dohodek sui generis, in da se lahko šteje za drugi dohodek le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja. Tožnik je po pooblaščencu sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku. V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ je zato dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in...

V obravnavanem primeru se je kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.