V primeru, da se ugotovi, da je ogroženo življenje obsojenca, zloraba prekinitve kazni zapora ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo obsojenčevega življenja. Kadar je torej ugotovljena zloraba prekinitve prestajanja kazni, je potrebno tehtanje med zlorabo prekinitve in zdravstvenim stanjem obsojenca.

Za sodno presojo ostane odprta le še tožnikova trditev, da gre v primeru spornega vozila povsem očitno za (lahko) tovorno vozilo, ki pa, upoštevaje zavrnitev podanega dokaznega predloga, v tem upravnem sporu ostaja nedokazana. Vsled tega je tožnik imel možnost podati pripombe, ki jih je davčni organ v izpodbijani odločbi konkretizirano in argumentirano zavrnil. Prav tako je tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi zelo konkretno naštel objektivne lastnosti tožnikovega vozila, ki so narekovale uvrstitev pod št. 8703.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor glede višine davčne osnove, od katere je davčni organ odmeril dohodnino od dohodkov iz zaposlitve in pripadajoče prispevke. Tožnica po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da bi moral davčni organ zneske, ki izhajajo iz predmetnih računov, zmanjšati za obračunani DDV. DDV, ki ga je družba A., d. o. o. izkazala na spornih računih, namreč ne more predstavljati dohodka fizične osebe v smislu 15. člena ZDoh-2. Davčni organ bi moral upoštevati tudi določbe 74. člena ZDavP-2, v skladu s katerimi ima prekvalifikacija vrste prejemka za posledico, da se obdavčitev, ki temelji na formalno sklenjenih pogodbah, nadomesti z davčno obveznostjo, ki temelji na pravilni vsebinski opredelitvi razmerij med tožnico in njenim zakonitim zastopnikom.