Tožnik nima nobenega dokazila o tem, da se je pot v Italijo resnično zgodila, prav tako nima nobenega dokazila o prevozu stroja iz Italije v Slovenijo in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s tem nakupom. Tožnik v postopku DIN in tudi v upravnem sporu, poleg računa, dobavnice in potrdila o plačilu ter lastnega zaslišanja, ni predlagal drugih dokazil o obstoju dogodka nakupa in prevzema rabljenega stroja, kar, po oceni sodišča, izkustveno ni logično, v kolikor bi se sporni poslovni dogodek resnično zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik. Ta tožnikova neprepričljivost v pojasnjevanju okoliščin v zvezi z nakupom, ki jih sicer tožnik zatrjuje, in ne zgolj pomanjkanje listin, je bila za sodišče odločilni razlog za dokazni zaključek neobstoja sporne dobave.

ZDavP-2 določa posebej in drugače od ZUP ne le dolžino objektivnega roka, temveč tudi začetek njegovega teka, ki se torej veže na vročitev odločbe.

Mogoče je ugotoviti, da je Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.