Tožnik v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje obveznosti do A. A., kot bi morala nastati na podlagi predhodno navedenih pogodb. Tako posamezna sporna izplačila niso bila evidentirana v tožnikovih poslovnih knjigah kot zmanjševanje tožnikovih knjigovodsko izkazanih obveznostih do A. A. Denarni tok pa se mora skladati s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi med pogodbenimi strankami. Tožnik je glede vseh nakazil, dvigov gotovine in tožnikovih plačilih osebnih računov A. A. v tožbi in tudi na naroku zgolj posplošeno navajal, da gre za vračilo posojila, a za te trditve ni predložil nobene dokumentacije. Tožnikovih navedb tudi ne potrjujejo nepopolne in napačne vknjižbe v poslovne knjige ter tudi ne pomanjkljiva in neurejena tožnikova dokumentacija. Poleg navedenega tožnik tudi ni vodil nobenih evidenc glede poslovanja z gotovino.

Ker ni nobenega verodostojnega dokaza o vračilu posojila v obdobju do leta 2017 niti kasneje, je pravilna odločitev davčnega organa, oprta na knjigovodske izkaze, da je tožnik svojemu družbeniku odpustil dolg v višini 250.000,00 EUR, kar je davčni organ skladno s 7. točko 74. člena ZDDPO‑2 pravilno opredelil kot prikrito izplačilo dobička in navedeni znesek obdavčil kot dividende v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDoh-2.

Ker predlagateljica dolžne takse v roku ni plačala in ker tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), se šteje, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.