Davčni organ je po presoji sodišča sporni prejemek pravilno kvalificiral kot drug dohodek, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, saj gre za dohodek, ki ustreza splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2 in ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke.

Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov iz delovnega razmerja kot podzakonski akt ne more ožiti zakonskega pojma stroškov prevoza na delo in z dela; posledično dejstvo, da Uredba določa zgolj kilometrino, po mnenju sodišča vodi v razlago, da se uredbodajalec za nadaljnjo ureditev teh stroškov (katerih priznanje v smislu materialne pravice določa 3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2) ni odločil (in tozadevno ni uporabil zakonskega pooblastila), zato se stroški priznajo skladno z zakonom, tj. (dejanski) stroški prevoza.

Že v dodatku k zapisniku o nadzoru nad delom na črno z dne 21. 3. 2018, ki je v spisih in na katerega tožnik ni imel pripomb, in na naroku pa je pojasnjeno tudi, da z ozirom na tožnikovo kontinuirano (in ne priložnostno) opravljanje dejavnosti, opredeljenih kot delo na črno, dohodka iz podjemnih pogodb ni mogoče šteti kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, temveč gre za dohodek iz dejavnosti.