Ker je bil dokaz z zaslišanjem prič, za katere tožnik navaja, da so bile prisotne pri spornih transakcijah, katerih obstoj je ključno materialnopravno dejstvo v zadevi, in je večina od teh oseb v pisnih izjavah to dejstvo tudi potrdila, iz razloga, ker davčni organ pri izvedbi dokaza ni omogočil tožniku sodelovati in tudi ni pridobil soglasja za takšno izvedbo dokaza in tudi po pridobitvi pisnih izjav teh oseb ni zaslišal na ustni obravnavi ob prisotnosti tožnika, te kršitve pa ni odpravil niti v postopku izdaje dopolnilnega zapisnika ali v pritožbenem postopku, je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka.

V odmernem postopku je že bila izdana odmerna odločba, kakor tudi sklep o izvršbi med drugim tudi v zvezi z davčno obveznostjo, odmerjeno s predhodno navedeno odmerno odločbo, katere plačilo davčne obveznosti je bilo zavarovano z izpodbijanim sklepom. Začasen sklep o zavarovanju davčne obveznosti je s tem prenehal veljati. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. Glede na predhodno navedeno si tožnik svojega pravnega položaja v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja, kot je bilo pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni več mogoče.

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala. Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne...