Iz pogodbe o skupnem podvzemu dovolj jasno sledi, da tožeča stranka da prevozniku kartico za brezgotovinsko nabavo goriva in plačilo cestnin na razpolago, kar pomeni, da mu s tem omogoči zgolj enostavnejši način plačevanja, in ne, da bo sama prevzela nabavo goriv in plačevanje cestnin ter sama nosila omenjene stroške. Iz pogodbe tudi sicer ne sledi, da bi prevoznik kupoval gorivo in plačeval cestnino v imenu tožeče stranke, kot se zatrjuje v tožbi. To pa pomeni, da omenjena nabava, ki je bila s strani prevoznika tudi dejansko (in nesporno) opravljena, pomeni strošek prevoznika in da torej ne gre za nabavo, ki bi jo prevoznik opravil v imenu tožeče stranke.

Z vidika namena sistema normiranih odhodkov so zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil sporni davek odmerjen. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik.