Tožeča stranka ugovarja, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti le določbe ZSZ/84 in Odloka, ne pa tudi določb ZGO-1. Pri presoji o tem se je sodišče oprlo tudi na sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi s tem vprašanjem v primerljivih zadevah (npr. v sodbah I U 178/2020, I U 201/2020, I U 202/2020, I U 946/2020, II U 214/2020, in drugih). Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti ZDavNepr z odločbo U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ZDavNepr razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so našteti tudi prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84, občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1....

Po presoji sodišča je za določitev elektrointenzivnosti oziroma s tem povezanega prispevka bistvena količina porabljene električne energije, ki mora biti za vse končne odjemalce opredeljena enako, kar se odraža skozi končni znesek za plačilo dobavljene električne energije. V primeru, če se zavezancem za DDV za namen ugotovitve elektrointenzivnosti plačani davek ne bi upošteval, bi to posledično pomenilo, da bi morali končni odjemalci električne energije v primerjavi s tistimi, ki niso zavezanci za DDV, porabiti 22% električne energije več, da bi dosegli enako stopnjo elektrointenzivnosti.

(Še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden.