Znesek davka, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, je na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo.

Zgolj prijava stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, kakor tudi ne druge okoliščine, na katere se je skliceval tožnik (npr. odprtje bančnega računa, ureditev zdravstvenega zavarovanja, plačilo cerkvenega davka ipd.), same po sebi še ne pomenijo, da je tožnik s tem postal davčni rezident, saj je za ureditev rezidentskega statusa potrebna uradna prijava pri davčnem organu.

Razlogov za zavrnitev zmanjšanja davčne osnove za znesek 565.000,00 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali drugostopenjski davčni organ tega vračila ne priznava, ker meni da do njega ni prišlo (če je temu tako, je treba ugotoviti dejansko stanje v tej zvezi in navesti pravne podlage) ali ker do njega ne bi smelo priti (če je temu tako, je prav tako treba opredeliti, na kakšni podlagi je prepovedano poslovanje po uvedbi nadzornih postopkov ter opredeliti davčne posledice, če je kljub prepovedi tožnik na ta način svoje terjatve do A. A. vseeno zmanjšal). Davčni organ kljub tezi, da so bila s strani tožnika dana posojila po ekonomski vsebini v resnici izplačila drugih dohodkov A. A., vseeno ni osporaval posojil, ki so bila vrnjena tekom inšpiciranega obdobja, kar je v nasprotju s siceršnjimi očitki davčnega organa. Po presoji sodišča bi davčni organ moral ugotoviti, ali in kdaj bi bil A. A. moral vrniti tožniku koliko denarja; če roki za plačilo...